Karolina Jamnik Cerk, dr. vet. med.
Karolina Jamnik Cerk je veterinarka, zaposlena na Veterinarski fakulteti, kjer deluje na Oddelku za selekcijo konj Klinike za reprodukcijo. Je strokovna vodja za pasme ameriški quarter konj, ameriški paint konj, appaloosa konj, kasač, ljutomerski kasač, šetlandski poni in haflinger. Poleg tega je tudi mednarodna rejska sodnica za westernske pasme konj po linearnem sistemu. Drugače pa tudi sama velika ljubiteljica štirinožnih živali – konj in psov.
Karolina Jamnik Cerk je veterinarka, katere prva živalska ljubezen so bili psi, ki jo spremljajo še danes, njim pa so se kmalu pridružili tudi konji, brez katerih si življenja dandanes ne zna več predstavljati. Ljubezen do konj, ostalih živali in do narave je negovala z babico biologinjo in se že kmalu odločila, da bo postala veterinarka. V Ljubljani, kjer so živeli, za konja niso imeli prostora, zato so jo starši vodili k prijateljem, ki so imeli konje. Tako je Karolina vstopila v svet konjeništva in kasneje tudi v šolo jahanja. Z rejo konj se je spoznala pri možu, saj pri njemu doma vzrejajo konje slovenske hladnokrvne pasme in lipicance. Ko so v hlev prišli še šetlanski poniji, je z njimi prišel tudi Karolinin prvi lastni konj, šetlandski žrebec Rocker. V službi na Oddelku za selekcijo konj so ji zaupali vodenje določenih pasem, nekatera rejska društva pa so jo izbrala za svojo strokovno vodjo. Tako se je tudi podrobneje spoznala z westernskimi pasmami konj in linearnim rejskim ocenjevanjem. Dobro znanje nemškega jezika in podpora SIQHA sta ji omogočila izobraževanje za rejsko sodnico pod okriljem DQHA in tako sedaj sodeluje pri linearnem ocenjevanju konj v Sloveniji in Nemčiji.
So bili konji vaša prva »živalska ljubezen« ali ste se z njimi srečali kasneje? So vas živali spremljale že v otroštvu? Katere?
»Ne spomnim se točno, ali je bil konj prva živalska ljubezen. Vsekakor pa so bile živali v mojem življenju prisotne že zelo zgodaj. Od malih nog se spomnim, da smo v družini imeli pse in mačke. Ker sem rojena Ljubljančanka, za konja ni bilo prostora, sem pa tako pri šestih letih dobila svojega prvega psa. Le ti me še sedaj spremljajo. Babica je bila biologinja in me je veliko naučila o živalih in verjetno prispevala k mojemu navdušenju nad živalmi. Kaj kmalu pa sem začela sitnariti staršem, da me vpišeta v jahalno šolo.«
Kdaj in kje ste se začeli navduševati nad konji? Kdo vas je popeljal v svet konjeništva? Kje ste imeli prvi stik s konji?
»Mislim, da sem bila stara 8 let, ko sem že sanjarila tudi o konjih. Prijatelj mojih staršev je imel konje na obrobju Ljubljane, kjer sem prvič prišla v stik z njimi in zlezla na njihov hrbet. Ker takrat jahalnih šol še ni bilo veliko in tudi niso bile na takem nivoju kot sedaj, sem morala z jahanjem še par let počakati. Na mojo srečo sta starša držala obljubo in me vpisala v jahalno šolo na Igu pod vodstvom Saša Vodopivca. Takrat sem se začela spoznavati s svetom konjeništva, ki me je vedno bolj navduševal. Bolj podrobno pa sem se z rejo konj spoznala, ko sem spoznala svojega sedanjega moža. Tast in njegova družina so se oziroma se še vedno ukvarjajo z rejo slovenskih hladnokrvnih konj ter lipicancev, kasneje so prišli še šetlandski poniji. Takrat sem si sama kupila tudi svojega prvega konja, ki ga imam še sedaj – šetladskega poni žrebca Rockerja.«
Kako je potekala vaša konjeniška pot? Začeli ste s šolo angleškega jahanja, ste se spoznali tudi z westernskim jahanjem?
»Moja konjeniška pot se je začela iz čiste ljubezni do konj in želje po jahanju. Kot otrok sem velikokrat zahajala na hipodrom Stožice. Dejanska jahalna pot pa se je začela v jahalnem klubu Ig, ki je takrat deloval pod okriljem Saša Vodopivca. Tam sem naredila izpite Jahač 2, Jahač 3 in osnovno licenco za tekmovanja. Navdušila sem se nad preskakovanjem ovir. V tistem času westernsko jahanje oziroma discipline, v katerih se sedaj tekmuje, niso bile tako razširjene. Nisem imela kontakta z jahači westernskih disciplin. Z westernskim jahanjem sem se začela spoznavati šele, ko sem prevzela strokovno vodenje westernskih pasem. Nekajkrat sem poskusila westernsko jahanje in upam, da bom v prihodnosti še imela kakšno priložnost za to.«
Ste že od nekdaj vedeli, da želite postati veterinarka? Kako vas je pot pripeljala do Oddelka za selekcijo konj in položaja strokovni vodja pri več različnih pasmah?
»Ja, sem. V prvem razredu, ko smo pri pouku govorili o poklicih, sem sama rekla, da bom veterinarka. Nihče ni verjel, da bom to tudi res postala. Pa si nisem premislila