Ula Kos je v svojo zbirko naslovov državne prvakinje v dresurnem jahanju letos vpisala še naslov v najvišji članski kategoriji. Ena najvidnejših in najvztrajnejših dresurnih jahačic pri nas se lahko kljub svoji mladosti pohvali s celim nizom tekmovalnih uspehov, predvsem pa z mentaliteto človeka in konjeljuba, ki presega le športno udejstvovanje.
Navadno v uvodnem delu kratko predstavimo intervjuvanca, a tokrat bomo ta del izpustili. Ula Kos je namreč eden tistih ljudi, ki s svojimi odgovori pove več, kakor bi lahko strnili v nekaj uvodnih vrstic.
Kaj po vašem mnenju naredi odličnega tekmovalca – zmagovalca?
»V prvi vrsti bi izpostavila, da je najbolj pomembno, da si otrok, jahač, tekmovalec sam izbere ta šport. Velikokrat se srečamo s tem, da si bolj kot otroci tekmovanj želijo starši, potem pa otroke potiskajo v šport, silijo, da počnejo nekaj, kar njim sploh ni v interesu. To definitivno ne more voditi v uspeh. Temu sledijo neprimerna skrb za konja, brezvezen stres, slaba volja, prepiri … Najpomembneje je, da si jahač tega res želi, da ga zanimajo vsa opravila, ki se športa tičejo, in nima v glavi ideje, da bo le prišel na trening, odjahal in šel domov. Dober tekmovalec mora s svojim konjem preživeti veliko časa, se odpraviti na teren, ne le jahati v maneži, se lotiti dela na tleh, poskrbeti za dobre bivalne pogoje konja, mu omogočiti dovolj časa na prostem. Vse to so majhni delčki, ki potem sestavijo celoto – šele na vrhu prideta trening in posledično rezultat. Dober športnik mora imeti predvsem urejene stvari v svoji glavi. Na tekmovalni dan je ključna mentalna pripravljenost, umirjenost. Na tekmah so ves čas prisotni neki dražljaji, ki nas lahko zmotijo in s katerimi se je treba spopasti. Dobro je, da si tekmovalec uredi svoj urnik, da se izogne živčnemu gledanju na uro in si ustvari neko mirno okolje, v katerem se lahko pripravi na tekmo. Poleg mirnosti mora biti pravi zmagovalec tudi tekmovalen, v maneži se mora boriti, naprej ga mora gnati pozitivni stres. Pozitivna trema je vedno dobrodošla. Zmagovalec si torej že pred tekmo uredi stvari tako, da ga nič ne vrže iz tira, da njegova glava ostane mirna, v maneži pa borbeno pokaže vse, česar je sposoben. Dobrega tekmovalca naredi tudi samorefleksija po tekmi. Pogosto nam manjka realnosti – morda si raje oglej posnetek, preden za svoj neuspeh obtožiš sodnike ali okriviš druge zunanje faktorje. Tekmovalec mora biti realen do sebe. Sprejemati mora znati tudi poraze. Če znaš realno pogledati na svoj nastop, si priznati napake in ugotoviti, kaj lahko še izboljšaš, potem te pravzaprav noben neuspeh ne bo zares potrl. Kdaj boš razočaran nad svojim rezultatom? Ja, seveda takrat, ko boš vedel, da nisi naredil vsega, kar bi lahko. Ko pa daš svoj maksimum, te tudi slabši rezultat zaradi višje sile ne bo spravil iz tira. S takim načinom razmišljanja razočaranja ni – enostavno narediš analizo in greš naprej. Po slabo odjahani nalogi se še bolj trudiš. Ampak tudi takrat, ko zmagaš, je bistveno, da ne zaspiš na lovorikah. Zmaga ali dober rezultat je samo potrditev, da delaš v pravi smeri. Zmagovalec se veseli uspeha, občuti ponos, zna nazdraviti in se poveseliti s svojo podporno ekipo, ampak ve, da to ni zaključna točka in po uri ali dveh že usmeri svoj fokus na nadaljnje delo.«
Kaj menite o dresurni tekmovalni sceni pri nas? Kje vidite dodatne možnosti za razvoj?
»Dresura pri nas je iskreno še zelo daleč od nivoja v tujini. Nismo pa spet tako slabi – imamo veliko ambicioznih jahačev, morda nam malo zmanjka na področju treninga in pri želji po več. Veliko jahačev se trudi in jaha, redkokdo pa ima resno zagnanost za tekmovanja v tujini. V zadnjih letih se stanje zagotovo izboljšuje, vseeno pa bi si želeli več podmladka – vztrajnega podmladka. Do kategorije mladincev je jahačev kar nekaj, pri višjih kategorijah, ki od jahačev zahtevajo več, pa ta številka upade. Na višjih nivojih potrebuješ primernega konja in ustrezen trening, vlagati je treba več časa in truda. Želela bi si, da bi več jahačev uspelo preseči ta mejnik. Tudi KZS nas vzpodbuja in nam v zadnjem času omogoča več finančnih sredstev ter nas podpre na mednarodnih tekmovanjih. KZS skrbi tudi za finančni vidik rednih reprezentančnih treningov, ki jih vodi trenerka Ainhoa Prada. Vsekakor se počasi premikamo naprej. Res pa je, da se s tujino še dolgo ne bomo mogli primerjati. Ne bi nam škodilo, če bi v dresuro vnesli malo več sproščenosti, zabave in timskega duha, da bi prijetno vzdušje pritegnilo več jahačev. Vsako leto se tudi prilagodi propozicije, da bi bile čim bolj »prijazne«. Sicer je tu tanka meja med tem, da so tekme dostopne, hkrati pa se ohranjata nek rang in kvaliteta. Če kriteriji niso dovolj strogi, mnogi pričakujejo, da bo na tekmi vse enostavno. Potem pa so za neuspeh krivi sodniki, čudne propozicije, neumna pravila … Tu nam manjka malo več samorefleksije, ki bi jo morali vzpodbujati predvsem trenerji. Če ne zmagaš, se ne podre svet. Obnašati se je treba športno. Pri nas moramo še nadgraditi to športno obnašanje in timski duh ter postaviti konja na prvo mesto. Konju je vseeno za rezultat, on ne ve, kaj se dogaja v naših glavah in katero mesto je osvojil – pomembno mu je, da se ne glede na vse lepo poskrbi zanj. Po slabši uvrstitvi ne moreš konja zapreti v boks in ga ne pogledati naslednje tri dni. Tako pri boljšem odnosu do konj, kot pri zdravem športnem duhu slovenskih tekmovalcev lahko največ naredijo trenerji. Vzpodbujati moramo »fair play« do konj in vseh udeležencev tega športa.«
