Naslon
V nadaljevanju člankov o doseganju elementov lestvice šolanja konj bomo kar cel prispevek namenili naslonu. Kot eden prvih elementov lestvice, ki pomaga pri razvijanju odrivne moči, je naslon tudi mejnik pri tem, ali bomo uspeli s konjem ustvariti dober stik in komunikacijo ter se tako pomikali naprej po lestvici. Končni cilj uporabe sistema lestvice šolanja konj je doseganje prepustnosti in zbranosti, česar ne moremo niti začeti iskati brez pravilnega naslona.
Naslon je trajna povezava med jahačevo roko in konjevimi usti. Ker je pomembna povezava, je bistveno to, da vajeti ne spuščamo, da visijo, in jih potem zategujemo. S tem konju povzročamo bolečino v zelo občutljivem delu ust, kjer leži brzda. Raje ohranjamo konstanten, pa vendar zelo prožen in lahek pritisk na vajeti ter kontakt s konjevimi usti, medtem ko uporabljamo noge in križ za izvajanje polparad. To pomeni, da tudi, ko vajeti »spuščamo«, to naredimo na način, da povečamo dejstvo notranje noge. Posledično gre konj bolj na vajeti, ki jih mi nato počasi podaljšujemo s premikom roke naprej, vendar ne spuščamo kontakta z ustmi. Šele ko je konj sproščen in se giblje v svojem naravnem taktu, se bo spustil naprej in dol, s čimer bo iskal rahlo oporo na jahačevo roko – to imenujemo naslon. Naslona ne moremo od konja izsiliti – moramo ga počakati in prijahati. Pri konju, ki je v naslonu, se jasno vidi lok vratu, kar pomeni, da konj »nosi samega sebe«, medtem ko se na brzdo samo naslanja. Prav tako je vidna aktivnost trebušnih mišic, brez česar ni možno doseči pravilnega naslona.
