Janez Bohinec

Revija o konjih je prostor, kjer predstavljamo konje in skrb za konje, konjeniški šport, uspešne konjarje, rejce, veterinarje, strokovnjake. A vse to bi bilo samo sebi namen, če na drugi strani revije ne bi podpirali zvesti bralci in konjeniški navdušenci. Eden takih – zvestih in navdušenih bralcev ter srčnih ljubiteljev konj – je v prvi vrsti Janez Bohinec.

Janez Bohinec se lahko pohvali, da je za njim že osem križev, a leta še zdaleč niso omajala njegove življenjske energije, predvsem pa ne globoke ljubezni, ki jo že od malih nog goji do konj in konjeništva. Čeprav svojih konj nima, je njegovo življenje tesno prepleteno s konjeništvom, v sebi pa skriva globoko spoštovanje do teh čudovitih živali. Ob pripovedovanju o najbolj neverjetnih trenutkih, ki jih je doživel na številnih konjeniških dogodkih in njemu najbolj ljubih kasaških dirkah, se mu od globokega čutenja veličastva konja v oči prikradejo solze. Zase pravi, da občuduje prav vsakega konja, od najmanjšega ponija do največjega hladnokrvnega velikana, a da imajo kasači v njegovem srcu posebno mesto. Sicer pa je ljubitelj vsega, povezanega s konji. Tako se redno udeležuje najrazličnejših konjeniških dogodkov in tekmovanj, vsak mesec pa od prve do zadnje strani prebere tudi Revijo o konjih, v kateri podčrta pomembne podatke in si izpiše vodilne misli. Skratka – večjega in zvestejšega podpornika slovenskega konjeništva bi težko našli. In prav zato smo se odločili prvo številko Revije o konjih v novem letu otvoriti s srčnim intervjujem z našim bralcem Janezom Bohincem.

Janez, ste se nad konji navdušili že v mladosti ali je to prišlo kasneje?

»Rojen sem v Radovljici. V času moje mladosti je bilo tu veliko kmetov, ki so imeli konje. Posebej so izstopali trije – med seboj so kar tekmovali, kdo bo imel najboljše in najlepše konje. Že kot otrok sem bil najbolj vesel, če sem se lahko usedel h kakšnemu kmetu na voz, še bolj pa sem bil navdušen, če sem lahko prijel tudi za vajeti. Z bližnje žage so na železniško postajo vozili les – tudi to sem hodil gledat, saj se je tam vsak dan zvrstilo veliko voznikov. Občudoval sem vprege in opazoval, kako so z vozov razlagali les. Moj ata je bil obrtnik, njegovo robo se je prav tako odvažalo s konjsko vprego in spomnim se, da je rad pohvalil dobrega konja. Ata me je nekoč peljal na kasaške dirke v Ljubljano. Še danes se spomnim, kako sva šla z vlakom do Ljubljane, nato pa na trolejbus do hipodroma. Same dirke so bile zame nekaj sanjskega! Vsemu temu sem bil kot otrok priča in v meni je raslo navdušenje na konji.«

Ste se kasneje tudi sami začeli ukvarjati s konji, jahati, voziti?

»Z mehanizacijo in motorizacijo je bilo konj v Radovljici čedalje manj, kmetje so začeli opuščati tovorjenje s konjskimi vpregami. Tudi moje življenje se je nekoliko spremenilo, šel sem k vojakom, potem pa še za eno leto v Nemčijo po izkušnje. Po vrnitvi domov sem od očeta prevzel obrt in se posvetil delu. Pri opravljanju enega izmed naročil me je nekega dne presenetila vprega – seveda mi je srce zaigralo ob pogledu na konja. Voznik mi je povedal, da so ustanovili konjeniški klub. Takoj sem se včlanil in član Konjeniškega kluba Triglav Bled v Lescah sem bil več kot trideset let. Res smo se imeli lepo. Naš prvi projekt je bila izgradnja hleva z boksi. Tako sem se začel resneje ukvarjati s konji. Opravil sem tečaj jahanja – jahal sem v Lescah, tudi v Lipici, kasneje pa še v Komendi. Lahko rečem, da sem bil precej talentiran, včasih sem bil tudi telovadec, tako da sem se na konju odlično znašel. Svojega konja takrat sicer nisem imel, a so mi drugi radi dajali svoje konje za jahanje. Jahal sem tudi z Janezom Rusom, kasneje enim vodilnih lipiških jahačev, saj je imel njegov oče tri konje nastanjene v Lescah. Smešno je bilo, da je bilo tudi njegovemu lipicancu ime Janez – tako smo skupaj jahali trije Janezi! (smeh)

V klubu smo ustanovili jahalno šolo, kjer je začela jahati tudi moja hčerka. Z ostalimi klubskimi zanesenjaki smo se nato lotili še gradnje kasaške steze. Organizirali smo tombole, denar pa vlagali za stezo in klubsko brunarico z garderobami. Naš hipodrom v Lescah je tako postal res lep prostor. Začeli smo zelo podrobno spremljati in redno hoditi na kasaške dirke.«

Kako se je v tistih časih razvijalo kasaštvo?

»Naš član Milan Kokalj je preko svoje obrti veliko sodeloval z Beogradom. Tam je imel znanca, ki se je ukvarjal s konji – ta nam je priskrbel prve kasače. Kot dvoletniki so naši konji začeli s tekmovanji. Imeli smo konje, stezo, nismo pa imeli znanja. Vsak se je učil po svoje, iz svojih napak in izkušenj. Tekmovalci so se malo spraševali med seboj in se učili predvsem na samih dirkah. Kasaštvo je bilo tedaj še res v povojih, strokovnjakov, ki bi predajali znanje, ni bilo. Vsak se je trudil po svoje. Potem je na sceno stopila družina Jan – še danes dirkajo. Oni so bili prvi med našimi člani, ki so se začeli profesionalno ukvarjati s kasaštvom. Še danes trenirajo na kasaški stezi v Lescah, čeprav je naš klub na žalost propadel.«

Od tu torej izvira vaše navdušenje nad kasaškimi dirkami, ki jih še danes redno spremljate?

»Občudujem vse konje, ampak kasač se mi zdi nekaj posebnega. Redno sem in še vedno spremljam vse kasaške dirke po Sloveniji. Dvakrat sem šel celo na derbi v Beograd. Sosed je bil pilot in tako sem ga prosil, če bi me peljal na derbi. Z avionom sva odletela v Beograd in tam prenočila. Naslednje jutro mi je rekel: »No, zdaj se pa sam znajdi. Jaz nič ne vem, kje je ta vaš hipodrom!« (smeh) Na naslednji derbi v Beograd sem se odpravil z Milanom Kokaljem, takrat sva šla z vlakom. Oboje je bilo enkratno doživetje, Beograjčani so sploh navdušeni nad kasaštvom, tudi nad galoperstvom. Zamudil nisem nobenega slovenskega derbija, redno sem hodil v Ljubljano in Ljutomer, tudi na Brdo, ko so tam še bile dirke. Dirke na Brdu so bile praznik za nas, kasaške navdušence. Steza in hlevi, vse na Brdu je izžarevalo veličastnost.

Pri kasaških dirkah najbolj občudujem konje. Všeč mi je njihov izgled, lepi so, imajo elegantno glavo. Kasača vidim kot atleta, uživam, ko gledam, kako teče. Nekaj posebnega je, ko poleti proti cilju … Navdušen sem tudi nad časom, ki ga dosegajo. Z menoj na dirke je po poroki redno hodila moja žena in za vsakega konja pridno zapisovala čase. Tako sem lahko malo primerjal konje in določal favorita za naslednjo dirko. Strah in trepet vseh sta bili nekdaj kobili Kima in Labizona – bili sta najboljši kobili tistih časov, izgubili nista nobene dirke. Takrat je bil kilometrski čas 1,27, to je bil najboljši čas za tiste čase. Pa samo poglejte čase danes, vsi so izpod 20! Tako velik je napredek v kasaštvu! Všeč mi je tudi, da se danes veliko bolj skrbi za dobrobit konj, da je prepovedano udrihanje z bičem po konju. Včasih je bilo to manj strogo, vozniki so hudo uporabljalo »gajžlo«, bili so malo navihani ter si med seboj nagajali in zapirali pot. Danes sodniki vse to vidijo in kaznujejo. Tudi nesreč je bilo več.«

Imate odličen pregled nad konjeništvom, predvsem kasaštvom. Kako bi ocenili trenutno stanje v Sloveniji?

»Kasaški konji danes so odlični. Rejci so z uvozom tujih žrebcev in kobil naredili ogromen korak naprej. To in pa napredek v znanju je tisto, zaradi česar so danes kasači odlični in dosegajo neverjetne čase. Trenutno bi sicer rekel, da je predvsem pri kasaštvu vse skupaj malo upadlo ali pa da stagnira. Manj je novih navdušencev. V kasaški srenji se zelo trudijo, a vseeno se trenutno vsako leto pojavi manj novih voznikov kot včasih. Pohvalim pa lahko, da so vsi vozniki zelo dobri, spoštovanja vredni – ni več toliko pritoževanja ali negodovanja nad drugimi vozniki v dirki. Včasih ni bilo nič nenavadnega, da je kakšen voznik pritekel pred tribuno z gajžlo v roki in glasno kritiziral sotekmovalce, da so ga onemogočali med dirko. Tudi nekdanje rivalstvo med dvema zvezama – ljubljansko in ljutomersko je bilo za šport zelo razdiralno. Danes je sodelovanje znotraj kasaških krogov veliko boljše kot včasih in to daje upanje.«

Vam je kakšna dirka, kakšen konj ostal v posebnem spominu?

»Takih dirk je bilo veliko. Spomnim se Durasa, s katerim so tekmovali Sagaji. Ta konj je tako lepo tekel, težko sploh opišem z besedami. V ciljni ravnini se je kar potegnil, zdelo se je, kot da se je zadaj znižal, da je lahko poletel proti cilju. Na vsaki dirki se je tako zelo trudil, tekel je z vsem srcem. Duras, Figrina, Fit, to so bili neverjetni konji. Kot tekmovalce pa sem na dirkah najbolj občudoval Slaviče – za njih sva z ženo navijala na vsaki tekmi.«

Ste tudi sami imeli kdaj v lasti kakšnega konja, morda kasača?

»Vsak dan sem zahajal na hipodrom v Lescah, kjer sem se srečeval s kasači. Jani, ki so tam začeli trenirati, so mi pogosto dali kakšnega konja, da ga ogrejem ali ohladim. Prijatelj Franci je na stara leta kupil kasača in enkrat mi ga je prepustil na stezi. »Janez, spusti!« mi je naročil. Kobili je bilo ime Nenim. Res sem jo spustil – nisem mogel verjeti, kakšno hitrost je razvila ta kobila. Na ovinkih me je bilo kar malo strah. (smeh) »A tako to gre!?« sem se čudil pri sebi, kobila se je stegnila, pesek mi je neslo v oči. Franciju sem bil neizmerno hvaležen za to izkušnjo. Drugi mi niso zaupali – seveda, vsak, ki je imel tekmovalnega konja, je bil zaskrbljen zanj. Svojega kasača nisem imel nikoli, sem pa vedno rad pomagal drugim pri oskrbi njihovih konj. Lastnega konja sem imel le za kratek čas. Ampak to je bil jahalni konj, imel pa sem ga le nekaj mesecev. Včasih sem delal tudi do petih, šestih popoldne, potem pa je bilo potrebno skrbeti še za konja. Videl sem, da nimam dovolj časa za kvalitetno ukvarjanje s konjem, zato sem ga prodal nekemu fijakarju na Bled. Kasneje sva si s hčerko, ki je tudi naredila jahalni tečaj, za tri mesece sposodila lipicanca iz Lipice. To je bilo obdobje po vojni, ko je v Lipici jahanje zamiralo, in da bi preživeli konje, so jih oddajali v oskrbo. Hčerka Aja je na hipodromu lepo skrbela zanj, veliko je tudi jahala. Tudi sam se nekajkrat zajahal.«

Se poleg kasaških dirk udeležujete še kakšnih drugih konjeniških dogodkov po Sloveniji?

»Res rad hodim na konjeniške prireditve. Z ženo imava kar vsak svoj prenosni stolček in tako spremljava razna tekmovanja, dirke in dogodke. Najbolj redno hodim na kasaške dirke, v Ljutomer sicer samo enkrat na leto, ker je kar malo daleč. Spremljal sem tudi tekmo v preskakovanju ovir v Ljubljani. V Lipici ne zamudim nobenega dogodka. Velikokrat se odpravim v Prestranek in tam spremljam tekme s quarter konji. Letos sem si tam ogledal tudi rejsko razstavo arabcev. Seveda pa si ogledam tudi rejske razstave drugih konj, predvsem slovenske hladnokrvne pasme, saj tam sodeluje tudi moj prijatelj Tone.«

V zadnjem času ste preko rejca Janeza Peternela povezani tudi z lipicanci.

»Z Janezom Peternelom sodelujem že več kot petnajst let. Že prvič, ko sem ga na hipodromu v Lescah videl s konji, mi je bil všeč – ima nekaj posebnega in lepo dela s konji. Velikokrat ga obiščem in mu priskočim na pomoč, ko to potrebuje – predvsem kadar so kakšne rejske prireditve ali tekmovanja. Rad me pokliče in vzame s seboj na konjeniške dogodke, kar mi veliko pomeni. Skupaj sva šla v Berlin, Švico, v Osijek, letos na Dunaj. Trikrat sva skupaj obiskala Andija, nemškega rejca lipicancev, ki je kar nekaj svojih konj kupil pri Janezu Peternelu. Andi je pred letoma ali tremi s štirivprego slovenskih lipicancev iz Nürnberga pripotoval v Slovenijo do Janeza in nato naprej do Lipice. Popotovanje mu je vzelo tri tedne. Vse to so dogodki, za katere sem ponosen, da sem jim bil priča. Spravljene imam vse članke o Janezu Peternelu, njegovi rejski hiši Barbana in njegovih lipicancih. Letos sem ga predlagal za občinsko nagrado, ki jo je tudi prejel – saj je s svojim delom s konji te nagrade res zaslužen.«

Kakšne pa so vaše izkušnje z Revijo o konjih?

»Revija o konjih me navdušuje vsak mesec, naročeno jo imam od samega začetka. Najprej preberem uvodnik, nato intervju. Potem polistam za kakšnim strokovnim člankom. Čeprav nimam konja, me to zanima; včasih tudi razmišljam za nazaj in ugotavljam, da je imel kakšen konj težavo, pa je takrat kot jahač nisem znal prepoznati – saj nisem imel od kje dobiti tega znanja. Iz revije se sedaj kdaj pa kdaj učim za nazaj. Rad spremljam rezultate s tekem, si pa želim, da bi bil kdaj v reviji objavljen tudi razpored, da bi šel lahko gledat kakšno tekmo v preskakovanju ovir. Moj najljubši del revije pa je seveda rubrika o kasaštvu. Tam preberem vse od začetka do zadnje pike. Veliko konj poznam, osebno poznam tudi lastnike in voznike. Na tem mestu moram pohvaliti avtorja Vita Šadla, ki ima res neverjetno širok pregled nad vsem kasaškim dogajanjem, tako pri nas kot v tujini. Vesel sem, da sodeluje z revijo in da revija danes toliko prostora nameni kasaštvu. Morda bi rad prebral še kakšen strokoven članek o kasačih, na primer na temo treninga mladih konj ali podobno. Na koncu vedno preberem celotno revijo, edino križanko reši žena. Podčrtam vse, kar se mi zdi pomembno, poleg člankov si napišem kakšen komentar. Včasih me pri branju kdo zmoti in si označim, kje sem nehal z branjem, da lahko naprej preberem kasneje. Potem revijo nesem še prijatelju Jožetu, s katerim želim deliti ta znanja.«

Imate za nas še kakšno zaključno misel?

»Občudujem prav vsakega konja, od ponija pa do največjih vlečnih konj. Še kakšen osliček mi je všeč. (smeh) Pri konju najprej pogledam, če je urejen – da je očiščen, z lepo grivo in repom, lepo podkovan ali spodrezan. Zato je za konjarje pomembno, da lepo skrbijo za svoje konje. Seveda pa vsem svetujem, da se naročijo na Revijo o konjih, saj se v njej najde veliko koristnega za vsakogar, ki se ukvarja s konji.«

Janez, najlepša hvala za vaš čas! Želimo vam še mnogo lepih trenutkov s konji in užitka od prebiranju naše revije. Veseli smo, da imamo tako zavzete in zveste bralce.