Obstajajo konji, ki se zdijo brezhibni. Nikoli ne ugovarjajo, natančno se odzivajo na vsako zahtevo, ostajajo mirni, nepremični in zanesljivi v vseh okoliščinah. A ob natančnejšem pogledu nekaj »ne štima«. Telo je togo, pogled je prazen, gibanje nepovezano. Ne gre za mirnost. Gre za odsotnost.
V mnogih primerih se za to navidezno »pridnostjo« skriva pojav, ki je v psihologiji dobro znan, a ga v svetu konjeništva še vedno redko prepoznamo: naučena nemoč. Konj, ki je v stanju naučene nemoči, je prenehal iskati. Prenehali so poskusi, pobude, komunikacija. Ne zato, ker bi postal bolj »vzgojen« ali »poslušen«, temveč zato, ker se je, pogosto postopoma in v tišini, naučil, da vsak poskus izbire ali vsaka drugačna reakcija od pričakovane ne vodi nikamor. Ali še huje: prinese neprijetne posledice. Naš cilj ne bi smel biti ustvarjanje konj, ki »delujejo« na avtopilotu, temveč gradnja odnosa, v katerem je konj prisoten, vključen in slišan.
Kaj je naučena nemoč
Pojem naučene nemoči (learned helplessness) se je pojavil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zahvaljujoč raziskavam psihologa Martina Seligmana. Prvotni poskusi so bili izvedeni na psih, ki so bili izpostavljeni neprijetnim dražljajem (npr. električnim sunkom) na nepredvidljiv in nenadzorovan način. Po več neuspelih poskusih, da bi se izognili dražljaju, so živali popolnoma prenehale z vsako pobudo: preprosto so se predale, tudi ko bi lahko izbrale pot iz stiske. Sčasoma je bil ta pojav prepoznan tudi pri številnih drugih živalih, vključno s konji. Naučena nemoč je psihološko stanje, v katerem žival – po ponavljajočih se izkušnjah, da nima nadzora nad svojim okoljem ali nad posledicami svojih dejanj – razvije nekakšno »funkcionalno vdanost«. Z drugimi besedami: konj se nauči, da se ne splača ukrepati, ker se nič ne bo spremenilo. V konjeniškem kontekstu se naučena nemoč pogosto ne kaže z očitnimi znaki nelagodja; nasprotno, pogosto se skriva za vedenjem, ki se zdi pozitivno: popolna podrejenost, popolna pasivnost, odsotnost reakcij. Na žalost jo je zelo enostavno zamenjati za »sodelovanje«, »spoštovanje« ali »dobro vzgojo«. A odsotnost reakcij ni vedno znak miru. Resnično miren konj je prisoten, zaveda se sebe in okolja, zna komunicirati, sprejemati odločitve in – po potrebi – reči »ne«. Konj v stanju naučene nemoči pa je s tem prenehal.