V naši seriji člankov smo prišli do zadnjega, a najbolj pomembnega elementa. Kot smo že velikokrat poudarili, je cilj šolanja konja razviti ne samo uravnoteženega in zmogljivega športnika, ampak predvsem zdravega, zadovoljnega, sposobnega ter uporabnega konja. Z učenjem o biologiji, biomehaniki, psihologiji in fiziologiji konj lahko doprinesemo teoretičnemu razumevanju treninga konj, v praksi pa s si sledenjem preverjenih in tako znanstveno kot praktično preizkušenih pravil olepšamo vsakdanjo izkušnjo jahanja konj.
Enako je, ali govorimo o zbranosti v koraku, kasu ali galopu – gibanje bi vedno moralo potekati v čistem taktu ter delovati veličastno in plemenito. Ta veličastnost je posledica aktivnejšega premikanja zadnjih nog pod težišče konja (tja, kjer sedi jahač), povečanega loka vratu in s tem posledične povišanosti tilnika v najvišji položaj. Tak konj se premika skladno, v taktu, sproščeno, ampak aktivno.
Nasprotje zbranosti je zvlečenost glave navzgor samo z vajetmi, brez potrebnega angažmaja in pokrčenosti sklepov zadnjih nog, kar ima za posledico zakrčenost mišic v hrbtu, odrivanje od tal naprej (vlečenje nog) namesto naprej in navzgor ter motnje v taktu. Taka slika je tisto, česar pri treningu konj nikakor ne želimo videti.
Prenos težišča s sprednjega na zadnji del telesa zaradi pokrčenosti sklepov zadnjih nog. (Vir: i0.wp.com)
Zbranost je …
Konji so po svoji naravni konformaciji narejeni tako, da je teža sprednjega dela telesa (glava, vrat, prsa in sprednji del trupa) večja od teže zadnjega dela telesa (zadnji del trupa, hrbet, boki, zadnje noge). Zato je konjevo naravno težišče na sprednjem delu trupa. Za boljše razumevanje razdelimo sprednji in zadnji del konja na dva ločena gibalna centra – sprednji in zadnji. Oba gibalna centra sta gibljiva v obe smeri – od glave proti repu in od repa proti glavi. Predstavljamo si ju kot dva zobnika.
Skozi evolucijo se je konj razvijal na način, da je moral imeti maksimalno učinkovito tehniko bega, kadar so ga napadli plenilci. Zato je prenos moči deloval tako, da se je težišče pomaknilo navzdol, maksimalno obremenilo vezi in sklepe nog, s tem pa sta se odrivna moč in hitrost lahko bliskovito razvili do maksimuma. Ampak v naravi so bile take situacije vseeno redke v primerjavi z dolgimi obdobji mirne paše, ko je lahko gibalni aparat okreval od izjemne obremenitve. Pri jahalnem konju pa moramo doseči ravno nasprotno – trup konja mora delovati nasprotno sili teže in tako z mišicami prevzeti nase obremenitev iz kosti in sklepov. Na ta način gibanje dobi elastičnost, jahač dobi občutek lahkotnosti in vzdržljivosti, konj pa v treningu ostane zdrav dolgo časa.
Zbranost je porazdeljevanje teže na vse štiri noge enakomerno, s čimer se zmanjša pritisk na sprednji okončini in poveča obremenitev zadnjih nog. Predpogoj za doseganje zbranosti je izravnanost in močnejše upogibanje zadnjih nog, da dosežemo prenos težišča bolj nazaj. Ker se konjeve zadnje noge močneje upognejo in so bolj aktivne, se zadnji del konja zniža, prednje noge se razbremenijo, zato postane njihovo gibanje svobodnejše. Jahač in opazovalec imata vtis, kot da bi se zbran konj gibal navkreber.